ULV-III: Novo ultra lahko električno vozilo

Na sejmu Automotive NEXT Industry Fair 2010 v Tokiu prejšnji teden je inštitut za okolje Waseda Environmental Institute predstavil novo ultra lahko električno vozilo nove generacije ULV-III.

Vozilo, ki je namenjeno za eno osebo in tehta le 72,6 kilogramov, se po besedah razvijalcev lahko uporablja kot mobilni oglaševalski medij za okoljevarstvene kampanje, saj lahko obliko vozila prilagodijo lastnikovim željam. Koristi se lahko tudi kot praktično osebno vozilo za hitri prevoz med železniškimi postajami, ki so bolj oddaljene ena od druge.

ULV, ki lahko doseže najvišjo hitrost 40 km/h, ima motor z močjo 400 W, baterija pa se napolni v 4 urah. Brez postanka lahko prevozi 80 kilometrov. Polnjenje baterije v tem vozilu vas bo stalo le 35 yenov oz. 0,31 EUR. V primerjavi s Prius-om od Toyote so stroški na kilometer 10-krat nižji.

Izdelovalec je nedavno prodal eno od teh ULV vozil neki restavraciji, kjer ga uporabljajo kot vozilo za dostavo hrane na dom.

Beri dalje

Japonska si lasti 40,8% svetovnih patentov v zelenih tehnologijah

ACROS Fukuoka (odprt 1995) v Fukuoki na Japonskem prekriva 35000 rastlin iz 76 vrst. Strehe in terase, ki zbirajo deževnico, omogočajo življenski prostor pticam in insektom. V kompleksu, ki leži v centru mesta in je v celoti grajen okolju prijazno, so kulturni, mednarodni in informacijski prostori, trgovine, galerije, muzej, koncertna dvorana ter odprti prostori za rekreacijo.

Globalna nihanja kažejo na to, da v grotesknih časih, ki prihajajo, zelena tehnologija ne bo samo eden najbolj donosnih svetovnih trgov, ampak tudi nuja, če bomo hoteli kot človeška rasa in ne kot človeška ribica preživeti v vse bolj škodljivem okolju, katerega smo v zadnjih sto letih razjedali s strupi vseh sort, barv, oblik in okusov.

Japonska, ki je ena vodilnih držav pri uvajanju zelenih tehnologij in kjer bivanje v zdravem okolju predstavlja pomemben del življenjskega sloga in ne le trend, že dolga leta na skoraj vseh področjih vlaga v inovacije, ki zmanjšujejo porabo naravnih virov ter spodbujajo k ohranjanju okolja.

Po svetovni raziskavi CERNA (Centre of Industrial Economics), opravljeni februarja 2009, ima Japonska v lasti 40,8% svetovnih patentov v zelenih tehnologijah v letih 1998 – 2003. Na drugem mestu so ZDA z 12,8% deležem patentov.

Tabela 10 držav z največ patentiranimi izumi na področju zelenih tehnologij

Vir: http://colli239.fts.educ.msu.edu/2003/12/31/japan-owns-40-of-worlds-patents-in-green-technology-2009/

Beri dalje

Tokijske čebele pridelujejo med na nebotičnikih Ginze

Živimo v turbulentnem času, ko čebele zaradi dobičkonosnih pesticidov in vsesplošne onesnaženosti po vsem svetu hitro izumirajo. Če se bo trend nadaljeval, bomo nekega dne svoje krožnike polnili z umetno hrano, zgoščeno v barvitih Bayerjevih tabletkah kemičnega okusa zelene solate, fižola, jagod, borovnic in ostalih naravnih dobrin, ki jih bomo takrat poznali samo še iz slik in balad.

Dejstvo je, da je okoli tretjina vse hrane, ki je užijemo, odvisna od čebeljega opraševanja, v svetu pa je po raziskavah v zadnjih 10 letih izginilo okoli 40 procentov vse čebelje populacije.

Soustanovitelj projekta Atsuo Tanaka na vrhu nebotičnika Pulp and Paper Building v Ginzi. (Foto vir: The Japan Times)

Čebelji pik projekt v Ginzi

Da te številke ne kažejo nič dobrega, se zavedajo tudi člani zelo uspešnega projekta Ginza Hachimitsu Project, ki so si pred petimi leti zadali nalogo, da na strehi nebotičnika v tokijski Ginzi ustvarijo čebelam prijazni prostor za pridelovanje medu.

Na vrhu 11 nastropne stolpnice Pulp & Paper Building v Ginzi, tem najbolj prestižnem delu Tokya, polnem luksuznih trgovin in veleblagovnic, prostovoljna skupina goji 300.000 zahodnih in japonskih čebel.

Vsako jutro se čebele iz svojih lesenih panjev spustijo v nebo in v okolici iščejo cvetove za opraševanje in nabiranje nektarja, ter se ob koncu svojega dela vrnejo nazaj na streho. Ker je v Tokyu veliko parkov, lahko v soseščini najdejo precej zelenja v krogu 2 kilometrov, kjer so Hibiya Park, Hamarikyu Gardens, ogromni park cesarske palače, pristanejo pa tudi na obcestnem drevju ter na malih vrtovih in rastlinjakih, ki jih Japonci radi postavljajo na balkonih stanovanjskih zgradb.

Količina pridelanega medu se vsako leto povečuje. V 2009 so tako Ginpachi, kot so ljudje poimenovali te čebele v Ginzi, pridelale več kot 760 kg medu. Med nato prodajajo lokalnim trgovinam v omejenih količinah kot končni izdelek in pa kot sestavino za izdelavo raznovrstnega peciva in tort.

Vendar je projekt zaslužen za več kot samo pridelavo medu. Odkar so prinesli v Ginzo čebele, so namreč češnjeva drevesa v okolici začela poganjati češnje, kar se prej ni dogajalo, ker drevje ni bilo oprašeno. Češnje so tudi vir hrane za ptice, ki zdaj prihajajo v okolico, s tem pa se je povečalo tudi število manjših insektov, koristnih za delovanje ekosistema.

V začetku projekta je nekatere skrbelo, ali je varno v tako gosto naseljenem področju vzdrževati čebele, saj bi po njihovem mnenju lahko bile nevarne za ljudi. Skupina je zato podrobno razložila obnašanje in delovanje čebel stanovalcem zgradbe, s katerimi so se nato uspešno dogovorili za postavitev treh panjev na streho.

Po besedah skupine so čebele zelo miroljubne ter napadejo samo v primeru, če so nenadno ogrožene. V letih, odkar projekt deluje, se je izkazalo, da ni razloga za preplah, saj še ni bilo nobenega primera, da bi koga pičile, čeprav se spodaj na ulicah gnete vsak dan na tisoče ljudi. Prav nasprotno – Ginpachi čebele so postale celo neke vrste maskota Ginze.

Med Ginpachi, pridelan od čebel v Ginzi. (Foto vir: http://martinjapan.blogspot.com/2009/06/beekeeping-allowed-in-ginza-tokyo-why.html)

Po besedah enega od čebelarjev, so čebele v Ginzi celo bolj zdrave kot tiste na podeželju, kjer se pogosto uporabljajo pesticidi. Omenja, da pesticidi, ne izpušni plini, pravzaprav predstavljajo glavno nevarnost čebelam. Živijo namreč prekratek čas (le okoli 30 dni), da bi jim strupi izpušnih plinov naredili kakšno znatno škodo v telesu. Omenja še, da čebele v letijo po zraku le okoli en teden do 10 dni, ostali del življenja pa preživijo ob čiščenju panja.

Projekt za prihodnost

“Naša vizija prihodnosti je, da ni Ginza prostor, kjer bi stolpnice tekmovale za višino, temveč prostor, kjer bi ljudje in mali insekti bivali v sožitju z naravo,” pravi Atsuo Tanaka, soustanovitelj projekta. “Prepričani smo, da bodo čebele in odobravanje ljudi pomagalo ustvariti urbano okolje, polno zelenja v duhu satoyame (satoyama je japonska beseda, ki pomeni tradicionalno okolje, kjer ljudje bivajo in delujejo v sožitju z naravo in njenimi viri). Razveselilo nas bo, če bo naš projekt na nek način pripomogel k načrtovanju urbanega okolja prihodnosti na Japonskem.”

Projekt je dobil podporo mestne vlade, zanimanje japonskega Ministrstva za poljedelstvo, študentov ter ljudi, ki živijo v okolici. Kmalu se je stvar razširila in v letu 2007 je nastal dodaten projekt Ginza Green Project, s ciljem, da ponudijo čebelam še bolj prijazno okolje z gojenjem cvetličnih in zelenjavnih vrtov na strehah še drugih zgradb. Projekt ima še druge namene: ustvarjati zelene prostore, ki bodo vplivali k znižanju vročine zaradi asfalta in betona na cestah in zgradbah, promovirati lokalno pridelavo in uživanje hrane, ter spodbujati medsebojne odnose ljudi, ki sodelujejo pri projektu in ki bi drugače bili popolni neznanci.

Sajenje vrtov na strehah stolpnic. (Foto vir: http://beegarden.blog62.fc2.com)

Foto vir: http://beegarden.blog62.fc2.com

Ginza Green Project se je pričel na vrhu veleblagovnice Matsuya, kjer danes 30 zaposlenih prostovoljno skrbi za vrtove po končanem rednem delu. Tudi stranke se zanimajo, kaj se dogaja na strehi, in vrtovi so tako odprti za javnost. Matsuya tudi prodaja kruh in sladkarije z uporabo sestavin, ki jih gojijo na strehi.

V članku za Japan Times Atsuo Tanaka pravi: “Povprečna življenjska doba čebele je 30 dni. Količina medu, ki ga v svojem življenju proizvede, napolni le polovico žlice. To nam pove, kako dragoceno je njihovo življenje.”

DODATEK: Nekatere naše bralce je zanimalo, če tudi v drugih mestih po svetu na tak način gojijo čebele. Članek za MSNBC navaja, da čebele gojijo tudi v urbanih okoljih mest, kot so Paris, Berlin, London in Washington D.C. To dejavnost promovirajo tudi v San Franciscu. Posebnost projekta v Tokyu je v tem, da za načrtom stoji večja skupina z dolgoročno vizijo, ki pripomore k temu, da se projekt širi ter razvija nove okolju in ljudem koristne ideje, ki se ne omejujejo samo na čebelarstvo, kot je npr. Ginza Green Project. Nekatera ostala svetovna mesta čebeljarjenje prepovedujejo, med drugimi v New York City, kjer kakšnega ilegalnega čebelarja celo kaznujejo do $2000 (prepoved tam velja od leta 1999).

Kaj menite? Bi lahko projekt v Ginzi bila smernica tudi za ostala mesta, ki bi hotela dolgoročno korist od čebel? Vabimo vas, da spodaj vnesete vaš komentar!

—–
Viri:

– The Japan Times: http://search.japantimes.co.jp/cgi-bin/fl20090816x1.html
– Japan for Sustainability: http://www.japanfs.org/en/mailmagazine/newsletter/pages/029489.html
– TreeHugger: http://www.treehugger.com/files/2009/06/urban-beekeepers-lift-ban.php
– The Ginza Bee Project: http://www.gin-pachi.jp

Beri dalje

Japonsko investicijsko podjetje cilja na okolje in dolgoročno harmonijo z družbo

Prejšnjič smo se nasmejali nad norimi japonskimi izumi, danes pa nekaj bolj resnega.

Več, ko slišimo, kaj se po svetu dogaja in bolj, ko se svetovno gospodarsko in družbeno stanje slabša, bolj smo lahko prepričani, da se bo dosedanji, večno prehvaljeni kapitalistični način življenja, v katerem ni prostora za moralo in etiko in ki bogati podhranjene bogataše, revne pa potiska v še večjo luknjo, kmalu pokazal kot poguben za človeško družbo.

Verjetno lahko upravičeno rečemo, da enako, kot danes govorimo o krutem fevdalnem sistemu srednjega veka izpred 500 let, ki je trepetal pred špansko inkvizicijo in ki se je nesrečnežem takrat zdel povsem normalen način življenja, tako bodo čez 500 let govorili o našem, krutem kapitalističnem redu, ki se nam sedaj zdi povsem normalen in s katerim smo sebi in naravi naredili v 20. stoletju več škode kot v celotni človeški zgodovini skupaj.

Pa vendar se stvari spreminjajo. Da tako ne gre več dalje in da bodo v prihodnosti učbeniki za ekonomijo učili drugače kot danes, se počasi začenjajo zavedati posamezna novo nastala podjetja po svetu. Ker smo blog o Japonski, se osredotočimo na eno izmed teh podjetij, na katerega sem naletel v članku za Reuters in ki ima sedež v starodavni Kamakuri, popularni obmorski turistični točki, oddaljeni okoli 50 km iz Tokya.

Kamakura Investment Management, nastalo novembra 2008, po besedah lastnikov za razliko od kratkoročno profitno usmerjenih podjetij deluje na principu investicijske stretegije, ki ponuja “dolgoročno harmonijo z družbo”. V načrtih imajo investirati v okoli 100 malih in srednjevelikih japonskih podjetij, ki se osredotočajo na okolje.

“Nočemo razmišljati o investicijah, ki se zaključijo v naši generaciji. Pri investiranju je naše razmišljanje usmerjeno v naslednjo generacijo,” pravi predsednik podjetja Yasuyuki Kamata v intervjuju za Reuters.

Okna sejne sobe podjetja, ki je opremljena z visoko tehnologijo in tatami blazinami, odpirajo razgled na tradicionalni japonski vrt.

“Investitorji bodo imeli dober občutek, če bodo vedeli, da se njihov denar vlaga v podjetja, ki imajo koristen pomen za družbo. Naš cilj je biti posrednik pri grajenju takšnega pretoka denarja,” pravi Kamata.

Čas bo pokazal ali so na pravi poti. Gotovo pa je, da vstopamo v obdobje radikalnih gospodarskih in družbenih sprememb, v katerem se ne bo lahko izvleči iz prepada, v katerega nas je potisnil naš lastni pohlep.

Vir: http://www.reuters.com/article/idUSTRE5B71GY20091208

Amida Buddha Daibutsu privablja obiskovalce v Kamakuri. Japonska, 2008.

Beri dalje

Toneri Koen rekreacijski park

V Tokyu ne primanjkuje parkov in eden teh je Toneri Koen v četrti Adachi-ku, ki je en gromozanski park za rekreacijo in ostale aktivnosti. Omenjam ga zato, ker je precej blizu našega doma; nekaj manj kot 10 minut hoje. Koristno, kadar si hočeš spočiti živčevje, pretegniti mišice in zadihati sveži kisik. Mimogrede, beseda koen v japonščini pomeni park.

V samem parku, poleg trave in drevja seveda, so ribniki, potoki, manjše jezero, otroška igrišča, igrišča za tenis, baseball, atletiko, več kot dovolj prostora za piknikovanja, in še ena zanimivost, ki jih ne vidiš tako pogosto v javnih parkih – priprave za različne telovadne vaje, skupaj z navodili za vadbo.

Japonci dajo veliko na rekreacijo in v parkih se že ob 7. uri zjutraj kar tere športno usmerjenih upokojencev, ki skoraj brez postanka tekajo sem in tja ter prakticirajo intenzivno gimnastiko, ki bi šokirala marsikaterega mladostnika, izurjenega v vsakodnevnem treningu prstov s pomočjo Nintendo Wii in Playstation.

Za japonske parke je značilno, da zgledajo precej naravno, kot da bi zelenje raslo brez človeškega posega. Nekateri deli so sicer sproti urejani, kjer je potrebno, ampak večinoma pustijo, da narava sama ustvari pokrajino. Rezultat tega je, da parki delujejo zelo sveže in imaš občutek, da si v naravi in ne v načrtno grajenem okolju, kjer bo izza šipkovega grma pokukal kip kakšnega pomembnega politika. Toneri Koen ni izjema in samo iz slik bi težko verjel, da je blizu centra Tokya, za katerega bi si marsikdo predstavljal samo nebotičnike in natlačene ulice.

Tokijski Bureau of Construction ima na voljo brošuro parka, ki jo lahko naložite tukaj kot PDF datoteko.

Med prejšnjim vikendom sem posnel nekaj fotk:

 

 


Pogled z enega od hribov v parku.

 


Vode se sicer ne vidi, ampak pod to gmoto rastlinja se skriva jezero.

 


Upokojenec na treningu. Na drog se je potegnil tolikokrat, da sem moral prenehati šteti. Je morda skrivnost v prehrani, zelenem čaju, sedenju na tleh namesto na stolih?

 


Erika demonstrira pripravo za masažo stopal.

 


Brezplačni telovadni rekviziti.

 


Na Japonskem bi težko našel nagega psa. Skoraj vsi imajo namreč obleko ali kakšen drug modni dodatek.

 


Presenetljivo je, da veliko ribičev lovi ribe samo za zabavo, nato pa jih vržejo nazaj v vodo.

 


Postaja Toneri Koen takoj pri vhodu v park.

 


Vaje za žonglerski izpit.

 


V ospredju je zeliščni vrt, ki ga urejajo prostovoljci. Most v ozadju je viseča proga vlaka Toneri Liner.

 

 


Cepelin ob sončnem zahodu. Scena je bila tako dramatična, da bi se še sam Prešeren vstal in spesnil kak nov sonet.

 

Beri dalje

Morje lokvanjev v Ueno parku

Medtem, ko si je mariborski šerif zadal misijo, da poseka sleherno drevo v mestu, v tokijskem Ueno parku še naprej cveti bujno zelenje. V naravnem ribniku Shinobazu (不忍池), ki je del parka Ueno, lahko v tem času občudujemo pravo morje lokvanjev. V poletnih mesecih namreč v tem ribniku celotno površino prekrijejo na gosto zaraščeni lokvanji, da se vode sploh ne vidi. Tam plava tudi veliko koi rib in želv. Povprečna globina vode  je 84 cm.

Sam ribnik je pravzaprav razdeljen na tri dele: Hasu no ike (ribnik, kjer lahko vidiš omenjene lokvanje), Boto no ike (kjer se lahko prevažaš s čolni), ter U no ike (ribnik kormoranov, kjer gnezdijo…. kormorani). Na sredini pa je celo en miniaturni otok, kjer stoji tempelj Bentendo.

Spodaj je nekaj fotografij ribnika z lokvanji, ki sem jih posnel danes popoldne.


Voda popolnoma prekrita z lokvanji.


Tempelj Bentendo na sredini ribnika.


Solata? Ne, lokvanji brez konca!

Beri dalje

Eko sušenje perila na Japonskem

V tako high-tech državi, kot je Japonska, še vedno večina ljudi intenzivno onesnažuje zrak tako, da suši perilo na odprtem, enako, kot so to delali pred 100 leti in več, ko so še naokrog skakali vrli samuraji in spretne ninje. Dandanes ob sončnih (in tudi oblačnih) dnevih na ulicah praktično pri vsaki hiši ali stanovanjskem bloku opaziš na balkonih in verandah celotni repertoar raznobarvnih visečih srajc, hlač, brisač, Hello Kitty nogavic in futonov. In zakaj prakticirajo sušenje na tak način?

Obstaja nekaj tehtnih razlogov. S sušenjem v avtomatskem sušilcu (ki so mimogrede na Japonskem zelo redki) bi se povečala poraba predragocene energije in s tem računa za elektriko, kar večini ljudi ni v interesu. Japonska je otok z malo naravnimi viri in varčevanje z njimi je del vsakdana, kar jim vtepajo v glavo že od osnovne šole naprej. Japonci tudi smatrajo, da direktna sončna svetloba uničuje razne mikrobe, ki se pasejo po tekstilu. Nenazadnje, perilo, ki se suši na zraku, ohrani ostrejše barve, ostane bolj trpežno in uporabno dlje časa, kot tisto, ki je pogosto izpostavljeno vročini v sušilcu. Nekateri ljudje celo smatrajo obešanje perila kot neko terapevtsko, sprostitveno delo, ki te vrne v čase, ko je bilo življenje bolj enostavno. No ja, kljub temu pa je veliko pralnih strojev, ki jih prodajajo na Japonskem, pravzaprav aparatov, ki so kombinacija pralnega stroja in sušilca v enem. Vendar pa je ta sušilec samo neka pomožna stvar in skoraj nima pravega pomena. Še vedno moraš perilo na koncu nekam obesiti. Tako sušijo v skrajnih primerih, če je zunaj preveč deževno in je treba nekaj hitro posušiti.

Ta skrajno nesodoben in nespodoben način sušenja na zraku me je spomnil na čas, ko sem stanoval v Los Angelesu. Čeprav v južni Kaliforniji sonce pripeka skoraj 330 dni na leto, sem le tu pa tam opazil, da bi kdo sušil perilo na balkonu, še manj pa pred hišo. Nekatere ameriške države in tudi kanadske province so šle celo tako daleč, da so prepovedale sušenje perila na odprtem, ker se smatra kot “odbijajoče” in znižuje vrednost posesti. V tem članku od Wall Street Journal omenjajo, da v ZDA živi okoli 60 milijonov ljudi v načrtovanih skupnostih, od katerih večina prepoveduje obešanje perila. V ZDA električni sušilci pogoltnejo 6% vse elektrike, ki je porabijo ameriška gospodinjstva.

Beri dalje

TV oglas "Spomini z reke" okoljevarstvene kampanje prefekture Saitama

Na Japonski TV vrtijo ta oglas okoljevarstvene kampanje prefekture Saitama. Sporočila ni težko razumeti. Napis, ki se prikaže proti koncu, pravi “Lepa reka so lepi spomini”.

Beri dalje

Velotaxi na Japonskem

V zadnjem času se po japonskih mestih širijo take imenovani Velotaxi-ji, predvsem v okolici turističnih točk. Nekako delujejo kot moderne rikše in kar nekaj sem jih opazil v Tokyu. Ideja pravzaprav prihaja iz Nemčije, kjer so ta vozila postala že pravi trend po večjih mestih.

Oglašujejo se kot okolju prijazna prevozna sredstva za turiste, obenem pa lahko na ohišju podjetja ali organizacije najamejo prostor za svoje reklame. Natrenirani šoferji te lahko hitro odpeljejo kamorkoli v neki določeni razdalji. Na koncu pa dobiš na računu še izpisano količino prihranjenega CO2, ki bi ga drugače porabil, če bi se peljal z avtom.


Velotaxi – posneto lani v Ginzi v Tokyu.


Prispevek japonske TV o Velotaxi-jih.

Beri dalje